Alergijske bolezni so zadnja desetletja v ZDA, Kanadi, Avstraliji in na Novi Zelandiji najverjetneje dosegle prevalenčni maksimum. Ocenjujejo, da zaradi ene od alergijskih bolezni trpi vsak tretji prebivalec, medtem ko jih prebivalci v državah v razvoju skorajda ne poznajo.
Med pogostejše alergijske bolezni pri otrocih spada alergija na hrano. Glede na epidemiološke študije ocenjujemo, da je prevalenca preobčutljivosti za hrano med otroki v Evropi od osem do deset odstotkov, med odraslimi pa okoli dva odstotka. Splošno prepričanje o pogostosti alergije na hrano v populaciji pa kaže povsem drugo podobo, saj si ljudje vzroke svojih težav pogosto razlagajo napačno. Številne znake (izpuščaje, izcedek in nosu, otekanje ipd.) in simptome (napihovanje, krče, srbež ipd.) zmotno pripisujejo alergijski etiologiji, najpogosteje prav alergiji na hrano. Ne glede na to vsak sum glede morebitne alergije na hrano jemljemo resno, saj so lahko posledice alergijske reakcije na hrano zelo nevarne, tudi smrtne. Med najbolj problematična živila, ki povzročajo nevarne oz. fatalne reakcije, spadajo prav oreščki in arašidi.
Najpogostejši oreščki, ki povzročajo alergije, so lešniki, mandlji, orehi, indijski in brazilski oreščki, pistacije, ameriški orehi in makadamije. Čeprav so arašidi botanično druga vrsta in spadajo med stročnice, pogosto povzročajo klinično zelo podobno sliko alergije kot oreščki. Približno 20–30 odstotkov bolnikov je istočasno alergičnih na oreščke in arašide, približno petina alergičnih na eno vrsto oreščka pa je alergična še vsaj na kako drugo vrsto oreščkov.
Klinični znaki in simptomi
Tipično za primarno alergijo za omenjene alergene je, da gre pogosto za anafilaksijo. Reakcije povzročijo že zelo majhne količine in nastopijo zelo hitro – v nekaj minutah se lahko pojavijo srbež kože s koprivnico, otekanje sluznic s posledičnim dušenjem, hudimi bolečinami v želodcu, z bruhanjem in ne nazadnje z omotico, vrtoglavico in s kolapsom. Te alergije pogosto trajajo do konca življenja in redko izzvenijo. V primerjavi z redkejšimi primarnimi alergijami na oreščke (prevalenca < 2 %) so v našem okolju izrazito pogostejše sekundarne oz. navzkrižne alergije na oreščke (prevalenca < 10 %). Slednje običajno povzročajo lokalno simptomatiko, predhodno opisovano s terminom oralni alergijski sindrom (OAS), v zadnjih dveh letih pa se namesto OAS uveljavlja izraz kontaktna urtikarija orofaringealnega prostora. Ko npr. bolnik z alergijskim rinitisom zaradi preobčutljivosti na pelod breze ali leske zaužije lešnik (tudi mandelj oz. oreh), začuti srbež v ustni votlini, žrelu, grlu, sluhovodu, sluznica ustne votline lahko tudi nekoliko oteče. Običajno se neprijetni simptomi hitro pomirijo tudi brez zdravil (v 15–30 minutah), bolnika praktično nikoli življenjsko ne ogrožajo. Sistemske reakcije se lahko pri teh bolnikih pojavijo ob sočasnih poslabševalnih dejavnikih, ki povečajo alergogenost, npr. terapija z inhibitorji protonske črpalke, ki povečajo vrednost pH v želodcu, zato želodčna kislina razgradi manj proteinov.
Diagnostika
Izbrani zdravnik bolnika z opisanimi težavami običajno kar hitro pošlje k specialistu za nadaljnjo diagnostiko v alergološko ambulantno. Praviloma bolnike opremijo s setom za samopomoč (z antihistaminikom, glukokortikoidi), zelo redko pa tistim s težjo reakcijo (z dušenjem, s kolapsom) predpišejo avtoinjektor adrenalina. Adrenalin je namreč zdravilo izbora pri najtežjih alergijskih reakcijah oz. anafilaksiji in ključno je, da si ga bolnik aplicira čim prej, zato je prav, da se predpiše hitro.
Alergologi glede na anamnezo kar hitro posumimo na morebitno primarno ali sekundarno alergijo na oreščke oz. arašide. Za potrditev senzibilizacije so običajno dovolj kožni testi bodisi s komercialnimi pripravki bodisi neposredno z osumljenim živilom. Obstajajo tudi serološki testi (določitev koncentracije specifičnih protiteles IgE proti določenemu alergenu v krvi), ki pa so dejansko veliko dražji in manj senzitivni kot kožni testi, seveda, če so slednji opravljeni korektno. Naj na tem mestu poudarim, da so pri veliko bolnikih kožni testi pozitivni za različna hranila oz. alergene, kar pa še ne pomeni alergije. S kožnimi testi tako potrdimo senzibilizacijo, in ne alergije, zato lahko posameznik, ki mu uživanje arašidov še nikoli ni povzročilo težav, kožni test z arašidom pa je bil pozitiven, arašide uživa še naprej.
Za dokončno potrditev kakršnekoli alergije na hrano je po svetovnih alergoloških smernicah potrebno hospitalno opraviti dvojno slepi preizkus z osumljeno hrano, vendar pa se to v praksi dejansko ne dogaja rutinsko. V Sloveniji omenjene teste opravljamo na Kliniki Golnik (za odrasle) in na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (za otroke). Pri bolnikih, pri katerih je anamneza za primarno alergijo na oreščke in arašide zelo prepričljiva, alergijska reakcija pa težka, po potrditvi senzibilizacije običajno svetujemo strogo izogibanje alergenu in bolnika opremimo z avtoinjektorjem adrenalina, s setom za samopomoč. Pri bolnikih, pri katerih anamneza za omenjeno alergijo niti ni zelo prepričljiva, pa običajno opravimo, prav tako hospitalno, odprto provokacijo z osumljeno hrano.
Zdravljenje
Žal je vzročno zdravljenje primarnih alergij na oreščke in arašide zelo zahtevno in zmerno učinkovito. Običajno bolnikom ne preostane ničesar drugega kot strogo izogibanje kritičnemu alergenu in simptomatska terapija (antihistaminik v visokem odmerku, glukokortikoidi, bronhodilatatorji ...). Bolniki z ogrožajočimi reakcijami morajo s sabo vedno nositi adrenalin v avtoinjektorju. Pri omenjenih alergenih je treba poudariti, da so termostabilni, torej se s kuhanjem ne uničijo, občasno postanejo ob procesiranju še bolj alergogeni (npr. praženi arašidi). Imunoterapija kot edino vzročno zdravljenje se izvaja predvsem pri otrocih, je pa treba poudariti, da gre za zahtevno dolgotrajno vsakodnevno zdravljenje, med katerim pogosto pride do zapletov, sicer večinoma v obliki blagih alergijskih reakcij (opisani pa so tudi smrtni primeri otrok), končni rezultat po letih zdravljenja (in posledično ukinitvi imunoterapije) pa običajno ni dolgotrajen oz. do konca življenja, kajti posamezniki lahko pojedo le nekaj gramov alergena (npr. do 20 arašidov). Tudi pri navzkrižni (sekundarni) alergiji imunoterapija s pelodi običajno ne učinkuje na kontaktno koprivnico ustno-žrelnega prostora in se v ta namen ne izvaja.
Kakovost življenja omenjenih bolnikov je zaradi tega slabša, saj jim strogo izogibanje alergenov otežuje prehranjevanje, poseben problem je pri veganih, za katere so oreščki in arašidi pomemben vir proteinov.
Pri omenjenih alergenih je treba poudariti, da so termostabilni, torej se s kuhanjem ne uničijo, občasno postanejo ob procesiranju še bolj alergogeni (npr. praženi arašidi).