Alergijo dokazujemo s podatki, ki jih pridobimo iz pogovora z bolnikom ter z diagnostičnimi preiskavami in postopki, kot so:
- anamneza - pripoved o pojavih in dogodkih, simptomih in okoliščinah,
- večja verjetnost alergije je, če jo imajo tudi drugi sorodniki,
- kožni vbodni testi,
- epikutani kontaktni krpični testi,
- krpični testi atopijske alergije,
- protitelesa v krvi; senzibilizirani limfociti v krvi in tkivu,
- določanje vsebnosti histamina in triptaze v krvi,
- izločevalne diete,
- provokacijski testi »in vivo«,
- provokacijski testi »in vitro« in analiza subpopulacij senzibiliziranih limfocitov,
- preučevanje bivalnega okolja in delovnega mesta,
- posamične endoskopske preiskave sluznic ter biopsije kože in sluznic,
- povezovanje strokovnjakov različnih naravoslovnih smeri.
Pri diagnostiki alergij je najpomembnejši pogovor z bolnikom ali anamneza. Zanj si moramo vzeti dovolj časa, med pogovorom pa moramo z bolnikom vzpostaviti primeren stik. Sprašujemo ga o:
- osrednjih simptomih oz. največjih težavah,
- tem, ali so motnje sezonske, stalne ali le občasne,
- okoliščinah življenja doma in na delovnem mestu oz. v šoli,
- nealergijskih sprožilnih okoliščinah,
- o družinski anamnezi alergij, socialnem okolju družine,
- prehrambenih navadah in uživanju zdravil,
- dozdajšnji terapiji težav in njeni uspešnosti,
- poučenosti o bolezni in zdravljenju, čemu je bila namenjena največja pozornost,
- časovnem odnosu med izpostavljenostjo alergenu in pojavom simptomov,
- alergenih, ki se pojavljajo pogosteje,
- alergenih, ki se pojavljajo manj pogosto,
- morebitni poklicni izpostavljenosti.
Alergolog mora večkrat razlagati tudi neslutene izvore alergenov v bivalnih in delovnih okoljih, pojasnjevati mora, kateri alergeni so skriti v hrani, pijačah, zdravilih, industrijskih tehnologijah.
Anamnezi sledijo kožni vbodni testi alergije, ki jih alergolog izbere glede na podatke, pridobljene med pogovorom. Nesmiselno je izvajati neke splošne teste, ki niso povezani z izvori alergije pri konkretni osebi. Obstaja pa okvirni splošni seznam alergenov, ki jih uporabljamo v našem okolju, da razberemo, ali gre za osebo z ato- pijo, in da morda že celo odkrijemo kritični alergen. Obstajajo specialne skupine alergenov za določena okolja, poklice, prehrambene navade. Rezultat takih testov nam je na voljo v 20 minutah.
Pri sumu kontaktne alergije izvedemo površinske (epikutane) kožne teste, in sicer z nanosom kontaktnih alergenov v posebnih komorah po standardiziranem postopku na površino kože. Celoten postopek traja 72 ur. S takim testom dokažemo četrti tip preobčutljivosti oz. celični imunski odziv. S podobno tehniko nanosa alergenov na kožo testiramo tudi nekatere alergene, če predvidevamo reakcije prvega tipa, če torej predvidevamo vsebnost protiteles IgE; tak test imenujemo krpični test atopije. Izvajamo ga pri izbranih primerih senzibilizacije za alergene v hrani.
Pri posameznem bolniku se odločamo tudi za določanje specifičnih protiteles IgE, redkeje pa za določanje IgG v krvi. Takšni primeri so redki, pa še pri teh na ta način ugotavljamo usmerjen posamezen alergen ali specifično manjšo skupino alergenov. Ta preiskava pomaga pojasnjevati tudi navzkrižne senzibilizacije in alergije med različnimi alergeni. Iskanja velikih serij alergenov niso racionalna, saj so draga in ne prispevajo k reševanju bolnikovega problema.
Najodgovornejša in najobčutljivejša diagnostika so provokacijski testi s specifičnim alergenom. Izvajamo jih le v bolnišnici, pod zdravnikovim nadzorom in ob upoštevanju anamneze. Če je za posameznega bolnika znano, da je že doživel šokreakcijo, pri njem ni dovoljeno izvesti provokacijskega testa z določenim alergenom. Tovrstne teste izjemoma izvajamo pri preobčutljivosti za zdravila, saj skušamo na ta način poiskati ustrezno nadomestno zdravilo, le včasih pa tudi pri sumu na kritični alergen v hrani. Provokacijskih testov ne smemo izvajati doma, saj obstaja nevarnost anafilaktične reakcije.
Povzeto iz knjige Živimo z alergijo, avtorice prof. dr. Eme Mušič, dr. med., specialistke pulmologije in alergologije